Izmenjave 2013/14 se je udeležilo 14 učencev: Ana Gomilar, Rebeka Hudovernik, Matic Jelenc, Erazem Izidor Kamšek, Ahac Kikelj, Rok Kozamernik, Laura Lepir, Tina Mužan, Urška Ovsenek, Tina Peterman, Ana Skumvač, Tevž Šimnic, Manca Zalokar in Jerca Zrim.
Drugi del izmenjave z Nemčijo je potekal v Göttingenu med 24. 9. in 30. 9. 2015. Kot vsako leto so učenci na vožnji domov svoje vtise zapisali in tukaj je izbor najbolj zanimivih:
V sredo, 24. 9. 2015, smo ob 10:02 odšli iz Lesc proti Münchnu. Vozili smo se nekaj ur in prispeli v München. Tam smo imeli uro in pol časa za Burger King in ostalo. Nato smo se usedli na vlak in ob 21h prispeli v Göttingen, kjer so nas pričakale družine. (Erazem)
Družina, pri kateri sem živel, je ravno prenavljala hišo. Zio ima dva brata in eno sestro. (Ahac)
Naslednji dan smo zelo zgodaj vstali in odšli z avtobusom v šolo (THG), ker smo šli na ogled šole, pozdrav ravnateljice in v svojo učilnico, kjer smo se pogovarjali o prihodu k družini. (Manca)
Rebeka, Ana S., Manca in jaz smo bile skupaj pri pouku španščine. Ko je zazvonilo, je učitelj prišel v razred in začel predvajati nekakšno glasbo po zvočniku. Nemci so nam povedali, da je bilo to prvič in da tega še nikoli niso poslušali. Šele sredi pouka je učitelj ugotovil, da ima v razredu tudi štiri slovenske učenke. Nemci so delali neke vaje, nas pa je učitelj malo povprašal, od kod prihajamo. Pri nemškem pouku je zelo drugače, saj se lahko pogovarjajo, pijejo in smejijo – pri nas pa to ni dovoljeno. (Jerca)
V šoli smo ostali dve uri, nato pa odšli v vojaški muzej. Bilo je zelo dolgočasno. (Laura)
V petek smo se dobili na železniški postaji in se odpeljali v Hannover. Peljali smo se z dvonadstropnim vlakom, kakršnega še nikoli nisem videla. Tam smo šli v živalski vrt. (Ana G.)
Po ogledu smo imeli zopet prosto. Punce smo odšle v Primark in nakupile nova oblačila. Bil je zelo zabaven dan. Zvečer smo se vsi dobili na nogometnem igrišču, tako kot vsak večer. (Laura)
Za vikend me je družina peljala v Wolfsburg v muzej Phaeno, kjer je bilo zelo zanimivo. Preizkusili smo veliko eksperimentov. V Wolfsburgu smo šli tudi v Outlet, ker so izdelki znanih znamk znižani. Zvečer smo se družile z Lauro in njeno Nemko. (Ana G.)
V soboto so me peljali na zajtrk v mesto. Jedli smo v lepi restavraciji ob cerkvi. Kasneje smo šli na sprehod ob starem zidu okoli mesta in na vrh zvonika cerkve, kjer se je odprl lep razgled na celotno mesto. (Tina M.)
V soboto smo odšli v Wolfsburg, najprej v Phaeno, nato pa na nogometno tekmo Wolfsburg : Werder Bremen. Tam je bilo 30 000 gledalcev. Zvečer smo šli še k Maticu in Jakobu, kjer smo prespali. (Erazem)
Tudi mi smo si ogledali tekmo. Navijal sem za Wolfsburg in zmagali so 2:1. (Tevž)
V soboto me je Maren peljala v cerkveni kamp, kjer mi je bilo sprva zelo čudno, vendar se je na koncu izkazal za super stvar. (Laura)
V soboto so me peljali v Berlin. Vstali smo ob 6h. Šli smo samo Jonas, njegov oče in jaz. Njegov oče Stefan je bil zelo zabaven. Po mestu je hodil zelo hitro, zato sva mu z Jonasom komaj sledila. Videli smo zelo veliko stvari. Tam smo tudi prespali. Bilo mi je zelo všeč, ker sem videl veliko novega. Jonasu je bilo dolgčas, ker je že vse velikokrat videl, ker so včasih živeli v Berlinu. (Rok)
Med vikendom smo se odpravili na izlet. V soboto smo se odpravili v srednjeveško mesto Goslar. Na izlet smo šli skupaj s Tevžem in Aleksom. Philippov oče nama je razložil zgodovino mesta. Šli smo tudi na razgledni stolp in si pogledali mesto. Šli smo tudi v Phaeno. To je znanstveni muzej, ki je podoben hiši eksperimentov. (Tina P.)
Čez vikend smo šli na nogometno tekmo, na grad in na gokarte. Veliko časa smo preživeli na trampolinu, na igrišču pa igrali nogomet. (Ahac)
Vsak dan smo jedli v kakšni restavraciji, česar nisem vajen. Vedno se tuširajo zjutraj. Všeč mi je, ker je vse blizu… gozd, trgovine in restavracije. Vsi v družini so zelo prijazni. Vedno smo se zabavali in veliko igrali nogomet. (Matic)
Zanimivo mi je bilo to, da nikoli ni treba nositi copat. Pri zajtrku mi je bilo zanimivo, kako jejo jajce in kako imajo razporejene obroke. Prvič sem poskusila brazilski puding, ki mi je bil zelo okusen in vanilin ekstrakt za v krofe, ki mi je bil tudi zelo všeč. Všeč mi nista bila le nemški sir in tradicionalna klobasa. (Manca)
V Nemčiji sem zelo uživala. Opazila sem, da pri zajtrku jejo žemlje z različnimi stvarmi, a pod vse dajo maslo. Vse pijače imajo z mehurčki. Pico so naročili preko interneta, namesto po telefonu. Nikoli nimajo prižgane velike luči, vedno veliko majhnih. Imeli so zelo lepo hišo. (Ana G.)
Tukaj mi je bilo zelo všeč to, da sem imela zelo zabavno družino. Ni mi pa bilo všeč, kako so jedli zajtrk. Jedli so namreč stoje in še to samo sadje. Ni mi bilo všeč tudi to, da so jedli ananas v toastu s sirom in šunko. Najbolj všeč mi je bilo pa to, da smo se skoraj vsak dan dobili za šolo in se družili z vsemi. (Tina M.)
Meni je bila izmenjava zelo všeč. Vsi smo se imeli zelo dobro. Vedno smo imeli zelo veliko za jesti, čeprav nisem poskusila kakšne tradicionalne hrane. Edino, kar mi ni bilo všeč, je to, da znajo Nemci zelo zaplesti stvari. (Laura)
Izmenjava je bila super. (Ahac)
Nemčija in Slovenija se razlikujeta v veliko stvareh. Göttingen je zelo raven. Družine jejo obroke skupaj, so zelo mirni. Za zajtrk vedno jejo sveže žemljice. Poskusila se nekaj njihovih značilnih jedi, kot so preste, neka zelenjava, značilna za južno Nemčijo in brazilski puding. Naši učenci z izmenjave so z nami ravnali zelo lepo in prijazno. Upam, da bo takih izmenjav čim več! (Ana S.)
V torek smo zgodaj zjutraj odšli na postajo. Starši so bili zelo prijazni, ker so mi pomagali, ampak niso znali dobro angleško, ampak je bilo vse v redu. Ob 7.02 smo vstopili na vlak. Bili smo žalostni, ker odhajamo. (Tevž)
Kako sta se v Nemčiji imeli Urška in Rebeka, pa si lahko preberete v celoti:
Iz Slovenije v Nemčijo (Urška)
V sredo, 24. 9. 2014, smo se vsi zbrali ob pol deseti uri na železniški postaji v Lescah. Počakali smo vlak in se ob 10:02 namestili na vlaku proti Münchnu. V Münchnu smo prestopili in v Göttingen prispeli okoli devetih zvečer. Družine so nas že nestrpno čakale in nas ob prihodu prijazno sprejele.
Prvi dan v Nemčiji smo šli z Nemci v šlo in z njimi preživeli eno uro španščine. Potem smo eno uro sedeli v prazni učilnici in se pogovarjali o prvi noči pri družinah. V moji družini so štirje člani: oče, mami, moja partnerka na izmenjavi in njena mlajša sestrica. Vsi so zelo prijazni in dobri govorci angleščine. Po eni uri pouka nam je njihova učiteljica za verstva razkazala šolo in potem smo imeli družabne igre, kjer smo dobili take naloge, da smo se čim bolje spoznali s svojim Nemcem. Potem sva šli jaz in moja Nemka domov na kosilo, a sva po kosilu spet prišli do šole, saj smo se potem z avtom peljali do prejšnje meje med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Mejo so odprli pred 25 leti in vsi so bili zelo veseli, da so končno lahko šli na drugo stran. Potem pa smo si šli ogledat še stražni stolp in železno ograjo, ki je mejila okoli 1400 km Vzhodno in Zahodno Nemčijo od severa do juga. Potem smo šli domov in na igrišče. V petek smo se z vlakom odpeljali v Hannover, kjer smo obiskali njihov živalski vrt. Bil je zelo velik in v njem smo videli veliko zanimivih živali, ki jih v slovenskem živalskem vrtu nimamo. V soboto smo z družino šli v Wolfsburg, kjer smo obiskali hišo eksperimentov Phaeno. Po ogledu smo se z družino odpravili na družinsko večerjo k njihovim prijateljem. Domov smo šli šele ob pol enajstih zvečer. Naslednji dan smo z družbo šli v mesto, kjer je potekal »Gänselieselfest«, mestni praznik. Skoraj vse trgovine so bile odprte in smo šli malo po mestu in trgovinah. V ponedeljek smo šli zopet v šolo, ker so Nemci pisali test iz španščine. Slovenci smo šli spet v prazno učilnico in se pogovarjali, kaj smo delali med vikendom, imeli smo tudi malico. Potem smo se vsi skupaj odpravili v mesto, kjer smo imeli nekaj časa, da smo rešili učne liste in šli po trgovinah. Potem smo šli domov in kasneje na nogometno igrišče, kjer smo se pogovarjali in podajali žogo.
V torek pa sem vstala zelo zgodaj, ker smo morali na vlak. Imeli smo zajtrk in potem smo se odpeljali na postajo. In tako se je naša izmenjava zaključila uspešno. Imela sem se zelo dobro in izvedela sem veliko novih stvari. Imela sem zelo dobre gostitelje, ki so bili zelo prijazni do mene. Nemčija se mi zdi zelo velika, raznolika in lepa država. Videla sem ljudi vseh ras in veliko lepe narave.
V Nemčiji pa imajo tudi zelo različne navade od Slovencev. V šoli so lahko v čevljih in malico prinesejo od doma. Izvedela sem tudi, da starši želijo svoje otroke zelo mlade bolj osamosvojiti in jih pustijo same v trgovino ali v mesto s kolesom že tudi pri petih letih. Imajo tudi zelo različne in dobre jedi. Nemčija mi je zelo všeč!
Izmenjava 2014 (Rebeka)
Z mojo nemško prijateljico sva se že od začetka dobro razumeli. Pri prvem delu izmenjave (potem, ko so prišli k nam) sva pridno ohranjali stike, zato se mi ni bilo težko odpraviti k njeni družini za en teden.
Pot na vlaku je bila brez dvoma dolga, a zabavna. Priznati moram, da smo bili v Münchnu kar malo prestrašeni, ko nas je učiteljica opozorila, da kradejo in se zato nismo upali preveč oddaljiti od perona. Zadnjih dvajset minut na vlaku je bilo najbolj napetih. Vsi smo imeli tremo, čeprav smo vedeli, h komu prihajamo. Ob prihodu so me prevevali mešani občutki – bila sem vesela, da bom po dolgem času spet videla prijateljico, obenem pa me je bilo strah, kako bo. Odleglo mi je šele, ko sem dala roko tudi mami moje prijateljice, saj je mogoče spoznavanje in poslavljanje od staršev najbolj neprijetno. Za razliko od moje družine, sem ta teden prebila pri enostarševski družini (starši moje nemške prijateljice so namreč ločeni, ona pa je edinka). Čeprav sta moja in njena družina različni, sem se pri njej dobro počutila. Predstavljala sem si, da bom stanovala v mestu, a sem se zmotila. Ronja je živela v vasi, dvajset minut iz mesta. Čemur so oni rekli vas, se je meni zdelo bolj mesto, mesto za njih pa je bilo zame velemesto. Hiša moje družine je bila zelo majhna in bolj skromno opremljena. Opazila sem, da ni bilo ene stene, ki ne bi bila polepljena s slikami in razglednicami iz držav, ki sta jih Ronja in njena mami obiskali. Izvedela sem namreč, da zelo veliko potujeta in predvidevam, da denar raje porabita za potovanja kot za hišo. Ronja zelo dobro govori angleško in to brez naglasa, kar mi je bilo všeč, saj so nekateri tako zavijali po nemško, da jih sploh nisem razumela. Ronjina mami je angleško govorila v redu, a sem zaznala dokaj močen nemški naglas.
Prvi dan se mi ni zdel najbolj posrečen, saj mi je bilo pri pouku španščine neznansko dolgčas. Bilo je zelo čudno, saj so v dveh urah napisali le en miselni vzorček in večina razreda se je pogovarjala in sprehajala. Za kosilo učenci lahko odidejo domov, kar mi je bilo všeč. Midve sva na primer kosili pri Tini in njenem nemškem prijatelju. Kar mi pa ni bilo všeč, je bil izlet v muzej na meji med vzhodno in zahodno Nemčijo, saj smo ostali samo v zgradbi, nismo si ogledali zunanjih eksponatov, na poti do dejanske meje pa smo se še izgubili. V petek je bilo zelo zabavno. Obiskali smo živalski vrt v Hannovru in se ob tem zelo zabavali – bolj kot živali so nas zanimali vodni tobogani in igrala. Popoldne sem bila na obisku pri Manci in Dorothee, kjer smo se igrale monopoli in ob smehu krepile trebušne mišice. Vikenda pri družini sem se zelo veselila, tudi zato, ker je vikend pomenil več spanja (prvi dan sva morali vstati petnajst do šestih, saj se z avtobusom do mesta voziš eno uro). V soboto smo se skupaj z Jerco odpeljali v Phaeno – znanstveni muzej na princip hiše eksperimentov. Tam smo ostali do poznega popoldneva, pa si še vseeno nismo pogledali vseh poskusov. Takoj iz muzeja sva se z Ronjo, Jerco in Mailin odpeljale k Manci in Dorothee na obisk, kjer smo ostale do enajstih. V nedeljo mi je Ronja najprej razkazala vas v kateri živi, potem smo se odpeljale na grad Plesse, a na žalost nismo mogle na razgledni stolp. Potem smo se odpravili v mesto, kjer je bilo nenormalno veliko ljudi zaradi občinskega praznika (Gänselieselfest). Odprte so bile tudi trgovine, ki po navadi v nedeljo niso. Z Ronjo sva sami hodili po mestu in opazila sem, da ga zelo dobro pozna, česar zase o npr. Radovljici ne morem reči. Popoldne smo imeli razne prigode. Namenili smo se igrati nogomet, a je bilo igrišče zaprto, zato smo tako in drugače lezli čez. Ko smo se končno odločili, kjer bomo – za ali zven ograje, smo se imeli res super. V ponedeljek v mestu ni bilo preveč zanimivo, saj smo morali reševati liste o mestu, ki so bili v nemščini in v naši skupini nam niso nič povedali, za kaj natančno gre in na koncu je Philipp prepisal od druge skupine. Na pikniku smo se imeli v redu, čeprav je bil nekam kratek. Na kajakih smo se špricali z vodo, da smo bili vsi premočeni. Kot po navadi je bilo zadnji dan na igrišču najboljše in čas je hitro minil. Na koncu smo ostali še Ana, Jerca, jaz in naše »Nemke«. Malo smo se pogovarjale o vtisih in doživetjih. Prišle smo do zaključka, da smo se imeli res super. Zadnji dan sva z Ronjo prespali pri Jerci in Mailin, zaradi odsotnosti Ronjine mame, s katero sva se poslovili že v ponedeljek zjutraj.
Slovo ni bilo težko, saj sva si z Ronjo obljubili, da se še obiščeva. Tudi z drugimi Nemci in Nemkami sem se zelo dobro razumela. V spominu mi bo najbolj ostal izlet v živalski vrt, Phaeno, zadnji dan na igrišču in pa seveda plezanje čez ograjo.
Iz Nemčije odhajam z lepimi spomini (in slikami) ter z veliko novimi izkušnjami in prijateljstvi.
