29. septembra smo se strokovne delavke vrtca zbrale v vrtčevski zbornici. Natlačeni, kot smo bili, je Tomaž Bregant naravovarstvenik iz TNP-ja za Pokljuko in Mežaklo hitro pripomnil, da nas je toliko, kot v Guzelnovem znamenju – tako se namreč reče v Gorjah, če se veliko ljudi nahaja v majhnem prostoru. Tema današnjega srečanja je bila Kulturna in naravna dediščina v Gorjah. Omenjeni projekt že drugo leto v vrtcu Gorje uvrščamo v program dela z otroki. Smo pa mnenja, da moramo najprej strokovni delavci dobro poznati okolico vrtca, da na podlagi tega lahko izbiramo vsebine, ki so otrokom blizu, primerne njihovi starosti in so na nek način značilne za sam kraj.
Tomaž Bregant se nam je zdel najbolj kompetenten, da nas popelje po bližnji okolici vrtca. Začel je s splošnimi značilnostmi kraja, kot so Poglejska Cerkev, Pokljuška soteska, soteska Vintgar, omenil nekaj sakralnih znamenj, ki s svojo sporočilnostjo označujejo kraj in njegovo preteklost. Spoznali smo Nika Koširja s Poljšice in že smo se iz vrtca prestavili v naravo. Tomaž je bil odločen, da se bomo držali Miklavževe poti, ki vodi proti Višelnici, do Janove kovačnice – tu se nismo ustavljali, ker smo jo natančno spoznali v lanskem šolskem letu. Ustavili smo se pri cerkvi sv. Miklavža v Mevkužu in vsebino plastenk hitro zamenjali za zdravilno Miklavževo vodo. Ob Radovni smo se spoznali z mlinom, ob poti na Laze so se iz zemlje kazale magmatske kamnine imenovane tuf. Rastlinje je bogato z raznovrstnimi drevesi – tudi z ležečimi, ki jim februarski žled ni prizanesel. Ob poti smo spoznavali različne vrste sadja – kdaj ga obiramo, za kaj ga uporabljamo, kakšna je razlika med starimi vrstami hrušk, kot so: moštarca, tepka in kačura. Na Lazah smo si ob navdihujoči Tomaževi razlagi ogledovali Rekarjevo domačijo in oči napasli ob pogledu na čudovito okolico, kamor je jesen že vrisala svoje tople barve. Po poti, ki je bila včasih glavna pot v dolino, smo se spustili v Grabče. Na mostu smo poslušali zgodbo o sv. Janez Nepomuku. In tu se je naše druženje tudi zaključilo.
V vrtcu je večina strokovnih delavk doma v okoliških krajih, nekaj pa nas izhaja iz Gorij. Domačinke smo bile mnenja, da poznamo Gorje, pa smo bile vendarle presenečene, česa vsega še nismo vedele. Če ne drugega, že samo sprehod po Miklavževi poti, ki je zares bogata z naravnimi lepotami in s stvaritvami ljudi, ki so živeli ped pred nami, nam daje občutek domačnosti, kjer se počutimo prijetno, v sebi pa se zavemo svojih korenin. Ko se zgodi ta premik v človeku samem, je pripravljen, da gre naprej, da je kreativen in se z odgovornostjo odziva na izzive, ki mu jih ponuja življenje.
Tomažu Bregantu, naravovarstveniku, v polnem pomenu te besede, se iskreno zahvaljujemo za vzgled lepega odnosa do naravne in kulturne dediščine, ki ga zna prenesti tudi na ljudi, ki so odprti in sposobni sprejemati vse, kar je lepo in v harmoniji. Prav to je tudi naše poslanstvo in odgovornost. V vrtcu je nujno otrokom približati naravo in kulturo in jih ob tem navdušiti, da bodo s spoštovanjem gledali na preteklost in z istim spoštovanjem v prostoru in času, ustvarjali prihodnost. Zahvaljujemo se tudi Triglavskemu narodnemu parku, ki nam je omogočil to srečanje.
