04/574-51-30 solagorje@osgorje.si

V srebrnem jutru, kakor skozi prosojen pajčolan, gledam daleč pod seboj polhograjsko pogorje; in tam zadaj, na levi Vrhnika, moja zibel, mati in mladost. Zdi se mi, da vidim belo Sveto Trojico, kako se tiho smehlja pod jutranjim soncem; zdi se mi celo, da slišim zamolklo pesem svetega Pavla. Vse, kar je kdaj bilo grenkega in temnega, je umrlo; kar je bilo sladkega in svetlega, se je vdrugič porodilo v meni in v meni bo ostalo, neumrljivo, večno v vesoljstvu, kakor moja duša sama.

Uvodne misli predstave, ki je nastala po Cankarjevih literarnih delih pod budnim očesom mentorice Tatjane Pintar in ustvarjalnih osnovnošolcev, so v petek, 6. 6. 2019, zvenele v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Na povabilo društva predračunalniških knjižničarjev je v gostovanje odšla skupina osmo- in devetošolcev Osnovne šole Gorje. Publika je osredotočeno spremljala besede, gibe in mimiko nastopajočih, na koncu pa jih nagradila z bučnim aplavzom. Igralci so si pohvale zaslužili, saj so svoje delo opravili kot pravi poklicni igralci. Pogledi so občudovali tudi kipe pisatelja na odru, ki so jih prav tako izdelali učenci, usmerjal pa jih je učitelj likovne vzgoje Primož Poklukar.

Po predstavi smo se sprehodili še po stari Ljubljani, nagrajeni z lepim sončnim dnem, sladoledom in z zadovoljstvom na obrazu. Cankarjeve misli o podobi našega glavnega mesta smo videli tudi skozi svoje oči:

Najlepša podoba mojih mladih sanj je bila Ljubljana. Vse se je razmahnilo, vse na široko razmaknilo v prsih, kadar sem pomislil nanjo. Niso mi veliko pripovedovali o nji; sam sem si bil ustanovil podobo, ki je bila sijajna brez primere. […] Kolikor je bilo lepote v meni, kolikor svetlobe, z vso sem bil ovenčal in obžaril Ljubljano. In Ljubljana je v resnici bila, je živela, še prav blizu. Ob jasnih dneh sem videl njen mili, topli odsvit že z vrha Svete Trojice. Mesto samo je zakrival očem temni hrib nad Logom, občutilo pa ga je srce v ljubezni in koprnenju.

Lucija Šarc

Dostopnost