Učenci OŠ Gorje že šestič v Göttingenu
Med 24. februarjem in 1. marcem 2016 so se učenci OŠ Gorje udeležili izmenjave z Göttingenom. 14 udeležencev iz 8. in 9. razreda sva spremljali z gospo Biserko Lazar. Učenci so pri svojih novih nemških prijateljih preživeli zelo lep teden. Tudi vreme nam je bilo kljub zimi naklonjeno. Namen izmenjave je predvsem medkulturno spoznavanje in soočanje s samostojnostjo. Vsi učenci so bili z izmenjavo zelo zadovoljni, s prijatelji, ki so jim bili določeni, so se izredno dobro ujeli in ob koncu so se zelo težko poslovili. Vrnili so se polni pozitivnih vtisov, novih znanstev, izkušenj in pod vplivom novega najboljšega prijateljstva! V uteho jim je skorajšnje ponovno snidenje, ko nas že konec maja nemški vrstniki obiščejo in upamo, da jim bomo kot vedno znali pokazati najboljše. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj opisov naše dogodivščine.
Mentorica Ana Fon
Za izmenjavo sem se odločil, ker sem želel spoznati Nemčijo in to mi je ta vikend uspelo, čeprav ne vso Nemčijo, ampak del njene zgodovine (vzhodna in zahodna Nemčija). Spoznal sem pokrajino, ki me je zelo presenetila. Mislil sem, da ne bo veliko gozdov, ampak jih je bilo kar nekaj. Malo me je presenetila velikost Nemčije. Da se iz Münchna v Göttingen voziš 4 ure, to v Sloveniji ni mogoče, tukaj pa še nisi prepotoval cele Nemčije. V Nemčiji je veliko različnih ras, od rumene rase, črne rase in seveda belcev. Spoznal sem Tomija, pripadnika črne rase in ugotovil, da je to čisto običajen zemljan.
Ko sem stopil z vlaka, sem bil čisto presenečen, saj je bil Tim (moj partner) čisto drugačen kot na sliki. Z njim sem se dobro ujel, tudi če ni moja generacija. Ima starejšega brata Yannicka, ki je star 15 let. Mamici je ime Claudia, očetu pa Jörg. Imajo zelo radi mačke. Živijo v naselju Bovenden. To je čisto obnovljeno naselje, v katerem še danes gradijo hiše. Z vso družino sem se dobro ujel, tudi z bratom, saj smo igrali Fifo 16. Komunikacija med nami je potekala brez težav, ker je oče učitelj in mami tudi dela v razredu z učenci. Ker je imela Claudia rojstni dan, sta na obisk prišla starša od Claudie in Jörga. Pokazal sem jim Slovenijo v knjigi, ki sem jo prinesel za darilo. Vsi so znali angleško, zato ni bilo težav.
V četrtek sem šel s Timom v šolo. Spoznal sem šolo in videl, da imajo blok ure in da imajo v razredu jakne in čevlje. Doma mi je Claudia razložila, zakaj je tako. Imajo jih notri zato, ker ne naredijo omaric, zunaj na obešalniku pa jih ne smejo puščati zaradi požarne varnosti. Nato smo odšli v muzej. Muzej stoji na meji med bivšo vzhodno in zahodno Nemčijo. Spoznali smo zgodovino po času druge svetovne vojne do padca Berlinskega zidu. V petek smo odšli v Hannover, v živalski vrt. Malo je bil prazen, ker smo prišli v zimskem času in je bilo veliko živali notri na toplem. Ko smo prišli nazaj, pa sem šel na njegovo tekmo. Pred tem pa smo šli na grad Plesse Burg. Od tam je bil lep razgled na mesto, v katerem živi. Zvečer pa smo šli v Sparkassenarena. Tam se je igrala prva liga v košarki med Göttingenom in Ludwigsburgom. Bilo je zelo dobro videti tekmo prve lige. Ko smo prišli nazaj, smo igrali Fifo z njegovim bratom na PS4. V nedeljo smo šli v PS – Speicher Einbeck muzej. Tam smo videli zgodovino motorjev in dirkalne avtomobile. V ponedeljek pa smo šli po mestu. Ugotovili smo, da ima mesto zelo veliko cerkva.
V Nemčiji me je najbolj presenetilo to, da ti ne prodajo iger (PS3, PS4, XBOX …), če na njej piše starost, katere še nisi dosegel.
Res komaj čakam, da oni pridejo v Slovenijo, na Gorenjsko, med Alpe.
Miha Kolenc, 8. A
Za izmenjavo sem se odločila zaradi sklepanja prijateljstva. Želela sem spoznati več ljudi, na splošno Nemčijo in druge kulture. Takoj ko sem prvič slišala za izmenjavo, sem si rekla, če mami dovoli, grem, saj zelo rada potujem. Poleg tega se lahko naučiš novih jezikov in se sprostiš od šole in drugih povzročiteljev stresa. Kot vsi ostali, sem komaj čakala, da gremo v Nemčijo. Lansko leto je bila odpovedana in nato še s septembra prestavljena na februar. Bila sem malo nervozna, saj nisem vedela, kako bo s komunikacijo v živo. Vedela pa sem, da se bomo imeli zelo dobro, da bomo dobro spoznali Göttingen. Zanimivo je, da me ni bilo nič strah, da bi srečali begunce ali brezdomce. Tudi oni so ljudje in potrebno jih je spoštovati.
Moji Nemki je ime Sophie. Ima sestrico Emily, atija Laurenta in mami Katio. Družina mi je bila zelo všeč, saj so kar nekako nori, zato nikoli ni bilo dolgčas. Sophijina najboljša prijateljica je Julia. Ko sta skupaj, sta kar malo otročji. Najprej mi je bilo to malo čudno, vendar sem se potem sprostila in to mi je postalo všeč. Sophie je živahna, lahko pa je tudi umirjena. Na začetku sva bili obe zadržani, nato pa sva se sprostili in se zelo ujeli. Pred odhodom sva komunicirali preko elektronske pošte, mislim, da bo tako tudi ostalo.
V sredo na vlaku smo se zelo zabavali, čeprav smo bili malo preglasni, pred prihodom v Göttingen pa sem postala malo živčna, saj nisem vedela, ali bo nerodno ali bova takoj začeli govoriti. No, prišel je čas, stopili smo z vlaka, pozdravili smo se, veliko pa sem se pogovarjala tudi z njeno mami, ker mi je postavljala veliko vprašanj, kar mi je bilo zelo všeč. Prišli smo domov, kjer smo že imeli večerjo, nato pa sva se igrali družabne igre. Zvečer sva se ob devetih odpravili vsaka v svojo sobo.
Naslednje jutro sva odšli peš v šolo. Pouk se mi je zdel dolgočasen, saj so govorili v nemščini. Po končanem pouku smo odšli v muzej, kjer je bilo prikazano, kako so živeli takrat, ko so imeli še vzhodno in zahodno Nemčijo. Bilo mi je čudno, ker je gospod tam govoril nemško in ga nisem nič razumela. Pogosto sem spraševala Sophie, kaj je povedal. Morali smo v skupine po štiri. V naši skupini smo bile Sophie, Julia, Anita in jaz. Narediti smo morale določene naloge in opravile smo dobro. Prišli smo domov, povečerjali smo, nato sva se igrali Uno.
V petek smo z vlakom odšli v živalski vrt. Zelo je velik! Bilo mi je všeč, saj imam zelo rada živali. Zvečer sta pri nama prespali Anita in Julia. V soboto dopoldne smo na neki delavnici delali živali iz filca z Ano in njeno Nemko Julio. Bilo mi je všeč, saj zelo rada ustvarjam. Popoldne smo se sprehodile po mestu, kjer sta mi Sophie in njena mama pokazali veliko zanimivosti. Vodnjak Gänseliesel predstavlja dekle, ki v svojih rokah drži gos in košaro. Vsak, ki v Göttingenu doktorira, ji prinese rože, mora pa tudi splezati do nje in jo poljubiti. Ona je največkrat poljubljena punca na svetu. Odšle smo tudi na Wilhelmsplatz, kjer je kip Kralja Wilhelma. Pokazali sta mi tudi cerkev Sv. Jacobi, kamor je med II. svetovno vojno padla bomba. Na mesto sta padli samo dve. Šle smo tudi mimo gledališča, notri naj bi bilo zelo lepo in mimo hiše, kjer je nekaj časa živel Benjamin Franklin. Videla sem tudi najmanjšo in najstarejšo hišo v mestu. Bilo je zelo zanimivo. V nedeljo smo odšli v muzej Phoeno, tam sem srečala tudi Ano in Anito. Bilo je zelooooo zanimivo. Domov smo prišli pozno zvečer.
V ponedeljek smo bili prvi dve uri v šoli z našima učiteljicama in smo se pogovarjali, kaj smo počeli med vikendom. Tretjo uro smo odšli v mesto in tam delali naloge, povezane z zgodovino in znamenitostmi mesta. Popoldne smo se ob treh spet dobili v šoli, kjer smo imeli poslovilno zabavo.
Zadnji dan sem zjutraj še do konca spakirala in bila sem slabe volje, ker moramo že oditi. Ob vstopu na vlak mi je šlo kar malo na jok, saj se nisem hotela posloviti.
V spomin se mi je najbolj vtisnil sprehod po mestu in Phoeno. Opazila sem tudi drugačen sistem v šoli, imajo blok ure, v šoli so v čevljih, nimajo omaric. V Nemčiji ni toliko hribov, podobne pa so temperature. Obisk v Sloveniji se bo po mojem mnenju odvil dobro, mislim, da jim bo zelo všeč, saj imamo lepo naravo in Sophie že komaj čaka, da pride. Ne vem pa še, kaj bi ji pokazala v Sloveniji, mogoče Postojnsko jamo in morje.
Ob odhodu se počutim v redu. Žalostna sem, ker moramo že oditi, vendar komaj čakam, da Nemci pridejo v Slovenijo.
Mina Kikelj, 8. A
Zgornje Gorje, marec 2016