04/574-51-30 solagorje@osgorje.si

Sodelovanje na Unescovem literarnem natečaju Branje – moje sanje. Želimo spodbuditi razmišljanje o pomenu knjige, povečati medgenaracijsko sodelovanje in pretok informacij ter spodbujati branje in širiti bralno kulturo med mladimi.

Za literarni natečaj so bili izbrani naslednji učenci: Teja Trpin, Nika Mežek, Anja Mrak, Evita Dolenc iz 8. a, Nina Žemva in Laura Novak iz 7. b ter Jure Šoklič iz 7. a.

Mentorica: mag. Tina Sušnik

 

Zakaj knjiga?

Zakaj knjiga?

(razmišljanje)

Knjiga je stvar oziroma predmet, ki ima spete liste, na katerih je napisana zgodba ali pa kaj drugega. Ima platnice, na katerih je napisan naslov, velikokrat pa je na njih tudi ilustracija. Pa je knjiga res samo to? Mislim, da je knjiga več kot le speti listi papirja. Knjiga je zame stvar, ki ti krajša čas, vendar le, če je zanimiva. Veliko knjig te pritegne šele, ko si nekje na sredini zgodbe. Knjiga je lahko tudi orožje, vendar ne v pomenu, da nekoga udariš ali poškoduješ, pač pa orožje kot na novo pridobljen besedni zaklad, večja splošna razgledanost, lažje učenje tujih jezikov in izboljšanje pravopisa.

Ljudje največkrat berejo zato, ker si s tem krajšajo prosti čas. Veliko mladostnikov pa bere le zato, ker jih v to prisilijo starši, ali pa berejo za domače branje. Kar nekaj izmed šolskih otrok tudi ne bere knjig za Bralno značko, ker jim je to odveč, težko ali brez veze.

Nekateri se izgovarjajo, da berejo na računalniku ali telefonu. Vendar pa so znanstveniki dokazali, da je branje z ekrana popolnoma drugačno kot branje s papirja. Seveda je branje in iskanje podatkov na internetu za predstavitve ali referate hitrejše, vendar lahko v leksikonih in enciklopedijah prav tako najdeš želene podatke in zraven še druge, ki jih sicer nismo iskali, smo si pa razširili splošno razgledanost.

Rada berem znanstveno fantastiko in knjige z zgodovinsko vsebino. Knjige so pomembne za razvoj človeštva in odkrivanje in spoznavanje zgodovine.

Teja Trpin, 8. a

Zakaj knjiga?

(razmišljanje)

Knjige imamo zato, da se iz njih kaj naučimo, izvemo kaj novega, jih prebiramo za domače branje in po svoji izbiri. Za kaj pa je pomembna meni, pa vam bom povedala v nadaljevanju.

Jaz knjige redno berem že od otroštva. Ko sem bila majhna, sva knjige prebirali skupaj s sestrico, včasih pa sem jih brala tudi na morju. Knjige berem za domače branje in Bralno značko, veliko pa tudi za prostočasenje. Knjige berem zato, da izvem kakšne nove reči, predvsem pa berem avtobiografije in romane. Moj najljubši pisatelj je John Green, ki je napisal Kdo si Aljaska, Krive so zvezde in Lažna mesta. Njegove knjige berem, ker so napete, lahko pa bi se zgodile tudi v resničnem življenju. So obenem smešne in žalostne. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da je tudi Taylor Swift njega imenovala za njenega najljubšega pisatelja. Prva njegova knjiga, ki sem jo prebrala, je bila Lažna mesta. Knjiga me je pritegnila po naslovnici, vedno pa preberem tudi opis knjige na zadnji platnici. Po tej knjigi pa sem prebrala še Krive so zvezde in Kdo si Aljaska, ki sta zdaj moji najljubši knjigi. Všeč mi je, da je v vsaki knjigi nek zaplet, na koncu se obe knjigi končata s smrtjo osebe, ampak zgodbo vedno izrazi na humoren način.

Pri knjigah najprej pogledam naslovnico knjige. Če mi je všeč, preberem še opis knjige. Knjige si najraje izposojam v knjižnici, ker imajo zelo veliko izbire. Knjige berem tudi zato, ker s tem utrjuješ znanje in pridobivaš na hitrosti branja. Knjige moramo brati, če hočemo v življenju kaj doseči.

Nika Mežek, 8. a

Zakaj knjiga?

(razmišljanje)

Ko knjigo v knjižnici prvič primem v roke, najprej opazim naslovnico. Če je knjiga stara in na krajih strgana, mi ni najbolj všeč, vendar če nimam druge izbire, se moram sprijazniti s tem. Že takoj v knjižnici po navadi preberem, kaj piše na zadnji platnici, da izvem o čem knjiga govori, drugače pa takoj, ko pridem domov,  poiščem kaj na spletu ipd.

Danes zjutraj me ni zbudila budilka ali mama, ko že na vse zgodaj ropota po hiši. Vendar me je zbudila knjiga. Najprej se mi je predstavila. Ime ji je bilo Iskanje Eve. Izdala jo je založba Miš, napisal pa jo je Damjan Šinigoj. Povedala mi je o svojem življenju. Rekla je: »Veš, v knjižnici je običajno dolgčas, vendar ko pridejo otroci in družine, se zabava prične. Vsi začnejo brskati po policah in včasih tudi mene vzame v roke kakšen mladostnik. Če imam srečo, me odnesejo domov. Tam pri nekaterih ležim na policah in čakam skoraj 3 tedne, potem pa me v dveh dneh hitro berejo, da jim ne bi zmanjkalo časa. Nekateri otroci me berejo že na poti in doma, oni me berejo počasi in mirno, ta čas mi je najbolj všeč. Če me otroci berejo za Bralno značko ali pa domače branje, potem morajo napisati tudi obnovo in me potem predstaviti učitelju ali učiteljici. Po treh tednih pa se spet vrnem domov, v knjižnico. Včasih moram obiskati tudi sosednje knjižnice, ker podobnih knjig zmanjka. No, ampak tudi če sem v domači knjižnici, se z ostalimi knjigami zabavamo, pripovedujemo si o vsebinah knjig in kako so nas pisatelji napisali, kje so dobili idejo.«

Potem pa sva se pogovarjali tudi o življenju ljudi. Naše življenje se je knjigi zdelo zelo zanimivo. Ker je do izteka mojega roka za izposojo knjige bilo še nekaj časa, sva s knjigo postali zelo dobri prijateljici. Ko sem jo morala vrniti, sem se skrila za polico in se od nje poslovila. Bilo mi je kar malo hudo.

Knjiga mi podari zgodbo, včasih zanimivo, včasih dolgočasno. Če beremo veliko knjig, s tem utrjujemo in nadgrajujemo svoj besedni zaklad, če veliko beremo, bomo tudi lažje pisali spise in druga besedila. Jaz berem ravno s tem namenom, da bi pridobila svoj besedni zaklad in potem lažje pisala.

Anja Mrak, 8. a

Zakaj knjiga?

(domišljijska zgodba)

Knjiga je predmet s popisanimi listi in trdima platnicama. Na listih je napisana zgodba, ki pa je različne vsebine, npr. drama, grozljivka, kriminalka … Knjiga te popelje v domišljijski svet.

Bil je začetek poletja, ko smo se z družino odpravili na počitnice. Namenjeni smo bili na otok Krk. Odpravili smo se z izposojenim avtodomom, v katerem smo tudi bivali. Zelo hitro mi je postalo dolgčas, zato sem odprla knjigo. Brala sem počasi, vsaj tako se mi je zdelo, ker se je tako vleklo. Nehala sem, saj nisem prišla do zapleta. Ko pa sem jo odložila, je čudežno spregovorila.

Knjiga: Je z mano kaj narobe?

Jaz sem osuplo buljila in takoj vprašala.

Jaz: Ti, ti … govoriš? Malo sem zaprla oči. Nisem sanjala.

Knjiga: Ja, govorim.

Jaz: Ne, ne, ne … Pa saj se mi meša!

Knjiga: Nič se ti ne meša. Vsaka knjiga govori, a to pokažemo posebnim ljudem.

Jaz: Posebnim? Saj sem vedela, da se mi meša, ampak nisem vedela, da potrebujem pomoč.

Knjiga me je kljub osuplosti poskušala pomiriti in razložiti. Po vsem, kar mi je povedala, nisem in nisem mogla verjeti. Pripovedovala mi je, zakaj je spregovorila ravno z menoj. Zapomnila sem si tudi pregovor: »V vsaki knjigi je sporočilo, skrito ali vidno …« Nadaljevala sem z branjem knjige. Malo se je spet vleko, pa sem se prebila do zanimivega dela. Sredi branja je nekaj trčilo in odprla sem oči. Avtodom je zapeljal v luknjo, ko sem že mislila, da se je zgodila prometna nesreča. Opazila sem tudi, da pri sebi nimam nobene knjige in kmalu izvedela, da sem spala. Nekaj sem spoznala, čeprav v sanjah … In v tistem trenutku sem želela, da bi bile sanje resnične.

Meni knjige pomenijo kar veliko, čeprav ne berem velikokrat. Berem v posebnim obdobjih. Ko pride tisto bralno obdobje, pa ne morem nehati in me vleče in vleče v čarobni svet knjig. Iz njih se naučim zanimivosti in nauke. Ko rabim odgovor na vprašanje o ljubi knjigi, običajno pobrskam še po drugih virih – po medmrežju.

Evita Dolenc, 8. a

Zakaj knjiga?

(domišljijska zgodba)

Nekega popoldneva sem na svoji nočni omarici zagledala knjigo, ki je izgledala čisto nova in precej moderna. Malo sem jo prelistala, vendar se mi ni zdela zanimiva. Naslednje dni meje knjiga vse bolj privlačila, kot da je res živa in si želi, da jo preberem. Ponovno sem jo vzela v roke in začela brati. Vedno bolj sem se poglobila v knjigo. Čisto sem se vživela in kar naenkrat sem se počutila, kot da se zgodba dogaja meni.

Znašla sem se v čudežnem svetu sredi lepega gozda v sončnem vremenu. Pred mano je stala velika palača. Zaslišala sem nekoga klepetati in se pritihotapila za kamen, kjer sem jih opazovala. Bile so vile, oblečene v rožna oblačila. Pogledala sem izza kamna. Opazile so me. Takoj so se skrile za rože in se čudile, kdo sem. Opogumila sem se in šla k njim ter se jim predstavila. Povedale so, da so »rožnice« in živijo v palači s princeso in princem ter deželo »Rožježelo« varujejo pred groznimi pošastmi. Ko so mi pripovedovale o njih, sem si jih predstavljala kot majhne grozne pošasti z zelenimi kapami in dolgimi rdečimi ušesi. Spomnila sem se, da sem v gozdu čez zagledala čudno bitje, ki pa se mi je zdelo čisto prijazno. Ko sem jim to povedala, so me čudno pogledale in mi rekle, da sem ogrozila njihovo deželo. Zletele so in s svojo močjo celotno območje zavarovale z nekakšno kroglo varnosti. Po daljnem pogovoru smo s skupnimi močmi ugotovile, da jih te zlobni ljudje sploh ne strašijo, ampak so prosili le za malo hrane in vode, ki so si jo želeli pridobiti v njihovem gozdu. Postali so prijatelji, saj so ugotovili, da je bil vse to le velik nesporazum. Poleg tega pa sem spoznala, da mojemu namišljenemu opisu niso bili niti malo podobni.

Med branjem sem vstopila v čudoviti svet domišljije, v katerega te lahko popelje samo knjiga. Knjiga je namreč poseben predmet, ki jo vsak drugače razume, vsak se vanjo drugače vživi in vsakemu omogoča svojo razlago. Če se knjigi prepustimo, te bo zagotovo pritegnila. In čeprav knjiga ni živa, si v svoji domišljiji lahko predstavljaš, da je.

Nina Žemva, 7. b

Zakaj knjiga?

(domišljijska zgodba)

Nekoč je živel otrok po imenu Miha. Živel je v pokrajini, ki je bila pod vplivom temnih vitezov. Že od majhnega se jim je hotel maščevati, ker so mu ubili starše.  Nekega dne je slišal za knjigo, s katero bi lahko čaral. To je bila zanj velika priložnost, da se maščuje temnim vitezom. Pograbil je knjigo in se odpravil na pot. S seboj je odpeljal 3 bratrance, ki so se tudi hoteli upreti poniževanju in strahu. Odpravili so se proti gori, kot je kazalo na zemljevidu. Prišli so do čarobnega gozda. V tem gozdu so živeli čarobni konji, ki niso hoteli imeti strah pred temačnimi vitezi, zato so se pridružili. Ti konji niso leteli, čeprav so bili urnih nog. Miha in bratranci so hitro napredovali. Kmalu se začelo nočiti. Do cilja so imeli še 12 ur, zato so se raje ustavili. Konji so se napasli, Miha in bratranci pa prigriznili. Naslednji dan, ko so bili dobro spočiti, so se odpravili naprej. Prispeli so v zadnjo pokrajino tik pred goro, ki se je imenovala Dežela škratov. Bila je megla in naenkrat so izza skal poskočili škratje in zvezali druščino. Ko so si škratje pobliže pogledali ujetnike, so jih izpustili, saj so jih zamenjali za temne viteze. Ko so slišali zgodbo o knjigi, so se jim nemudoma pridružili. Miha je bil vesel, saj je dobil 10 hrabrih škratov k njegovi novi vojski. Gora se je že videla. Kmalu so se povzpeli na goro in zagledali napis, ki se je glasil, da mora eden od njih opraviti težko nalogo, da dobi knjigo. Miha se je takoj javil in kmalu zatem je prišel star moder čarovnik, ki je rekel, da mora ukrotiti 3 leve. Naloga se je začela in Miha je uspel skočiti v grivo enega od levov. V grivo mu je zavezal kos mesa, skočil dol in levi so se medsebojno pojedli. Čarovnik je Mihu izročil knjigo in jih pričaral nazaj domov. Miha je lahkotno pobil vse viteze. Vitezi so bili končno premagani in vsi, ki so bili ubiti zaradi njih, so se vrnili, tudi Mihovi starši. Rajali so 7 dni in 7 noči.

Jure Šoklič, 7. a

Zakaj knjiga?

(razlagalni spis)

Knjige so ena izmed najčudovitejših stvari na svetu. V knjigah najdemo veliko zanimivih stvari. Lahko so strokovne ali domišljijske knjige, lahko so debele ali tanke, velike ali majhne. Vsem je nekaj skupnega, napisane so z ljubeznijo njenega avtorja. Prav to jih dela tako posebne, da so hkrati tako različne in tako podobne.

Knjige berem iz različnih razlogov. Med šolskim letom največkrat berem knjige za domače branje in bralno značko ter strokovne knjige, ki jih potrebujem za izdelavo seminarskih nalog pri različnih predmetih. Med počitnicami v roke pogosto vzamem knjige, ki so priljubljene med dekleti moje starosti.

Rada berem knjige, saj so zanimive, večinoma pritegnejo mojo pozornost, iz strokovnih pa izvem tudi marsikaj novega. Ko dobijo mojo pozornost, ne moram nehati brati, dokler ne preberem cele zgodbe. Najrajši berem pustolovske zgodbe ali kriminalke, saj so vedno zelo napete in razburljive. Knjige si največkrat sposodim v knjižnici, kakšno tudi kupimo, najpogosteje takšne, ki so zelo priljubljene in jih v knjižnicah običajno primanjkuje. Zadnje čase posežem tudi po knjigah v angleškem jeziku. Kakšno knjigo dobim tudi za darilo. Rajši berem knjige v papirnati kot v elektronski obliki, saj nam že sama »papirnata« knjiga lahko pove svojo zgodbo, elektronska oblika pa ni preveč zdrava za oči. Zvečer, ko ne morem zaspati, v roke vzamem knjigo in berem, dokler nisem tako zaspana, da že skoraj zaspim s knjigo v roki.

Naj zaključim z besedami Filippa Panantija, ki je zapisal: “Roman ne koristi tistemu, ki iz njega bere preteklost, temveč tistemu, ki v njem vidi prihodnost.” Z njegovimi besedami se popolnoma strinjam, saj se iz knjig veliko naučimo.

Laura Novak, 7. b

 

                                                                                             

Mentorica: mag. Tina Sušnik, prof.

Dostopnost